Smrkci

IZLET V PRAVLJIČNO KEKČEVO DEŽELO (oddelek Marjane in Petre)

11. Junij 2019 336
Ob koncu vrtčevskega leta so otroci nestrpno pričakovali izlet v Kranjsko Goro, kjer bi si od blizu lahko ogledali Kekca in njegove prijatelje. Posebno doživetje je bila že sama vožnja z Bedancbus-om, ki nas je popeljala v strmo notranjost pravljičnega gozda. Tam smo, sprva malce plašno, pa vendar polni adrenalina, izstopili iz udobnih naslonjačev avtobusa in kmalu zagledali Mojco, ki je iskala svoje koze. Krenili smo naprej in za drevesom srečali Brinceljna. Izgledal je ves prestrašen, ampak se nam je vseeno pridružil na našem popotovanju. Gozdna pot oziroma bolje rečeno naši noski so sledili vonju plesnivih gob, ki rastejo med nožnimi prsti Bedanca ter nas tako pripeljali do njegovega doma. Odhiteli smo skozi njegovo kočo ter pri tem pazili, da ga ne bi prebudili iz spanca. Brincelj nas je popeljal po skrivni poti ter nam medtem razkril prav vse Bedančeve pasti. Kar na enkrat pa smo kot okovani obstali, saj smo v bližini zaslišali njegovo kričanje. Na levem bregu potočka nam je sledil Bedanec… Ko smo se mu končno upali približati, smo mu postavili nekaj vprašanj: »Zakaj loviš uboge živali?«, »Zakaj se ne umivaš?« ter »Ali sta s Pehto res zaljubljena?« Po našem kratkem klepetu, je Bedanec odvihral mimo nas, saj po njegovih besedah »voda grize« in ji je želel ubežati, ko smo mu jo ponudili, da bi se malce osvežil. Nato pa smo končno spoznali Kekca. Pokazal  nam je skrivno pot do podstrešja ter nas pogostil s čajem in pecivom. Skupaj smo se nato odpravili še v Pehtino kočo, kjer smo opazili njene čarobne napoje in kapljice, ki so Mojci vrnile vid. Na koncu našega popotovanja pa nam je gospa Pehta dovolila, da se malce pozabavamo in preizkusimo še njen tobogan. S prepevanjem Kekčevih pesmi smo se od Kekca in Pehte poslovili ter se odpravili proti domu.